Budistična filozofija

Pri brskanju po računalniku sem našla staro seminarsko nalogo (stara je 5 let), ki govori o budistični filozofiji. V upanju, da komu pride prav, jo objavljam!

POVZETEK

Budistična filozofija je primer vzhodne filozofije, zato je za evropskega materialističnega človeka pogosto težko razumljiva, čeprav je marsikateri v svoje življenje sprejel nekatere elemente budizma, kot so meditacija, pa tudi vera v reinkarnacijo.

Budizem temelji na naukih Siddharte Gautame Buddhe, ki je zapustil posvetno življenje in dosegel razsvetljenje. Njegov nauk je na kratko strnjen v Štirih plemenitih resnicah, Osemčleni poti in Treh splošnih resnicah. Budizem se je razčlenil v več vrst budizma in se razširil na Kitajsko, Japonsko in druge azijske države. Danes je najbolj razširjen Tibetanski budizem in njegov voditelj Dalaj Lama je dobil tudi Nobelovo nagrado za mir.

Siddharta Gautama Buddha. Vir: http://www.psychologytoday.com/files/u52/siddhartha_gautama-buddha.jpg. Pridobljeno 15. 10. 2011.

UVOD

Tako kot večina vzhodnih filozofij je tudi budistična filozofija težko razumljiva za sodobnega evropskega človeka. Predpostavljam, da je glavni razlog v tem, da je zahodna kultura materialistična, vzhodna pa ravno nasprotno poudarja, kako nepomembne so materialne stvari. Po drugi strani pa se budistična filozofija vse bolj širi med nami, kar se kaže v veliko večji veri v reinkarnacijo, v meditaciji… Zato sem se odločila raziskati, kakšno je pravo bistvo budistične filozofije in jo na kratko primerjati z zahodno. Prebrala sem tudi Dhammapado, ki je eden najpomembnješih budističnih tekstov, zato jo bom skušala na kratko predstaviti.[1]

Budizem nameravam raziskati tako, da bom iz številne literature, ki je na voljo, povzela najpomembnejše stvari, in jih nato primerjala z našim pojmovanjem sveta.

VZHODNA IN ZAHODNA FILOZOFIJA

Za začetek se mi zdi pomembno, da na kratko predstavim razlike med zahodno, nam bolj znano, in vzhodno filozofijo, ki sta si v marsičem blizu, marsikje pa je zahodnemu človeku vzhodna filozofija tudi zelo tuja.

Nekateri trdijo, da je razlikovanje vzhodne in zahodne filozofije samovoljno in povsem zemljepisno pogojeno, vendar to umetno razlikovanje med njima ne upošteva ogromno medsebojnega vplivanja med vzhodnim in zahodnim razmišljanjem.

Argumenti proti označevanju “Vzhodne filozofije” s tem pojmom so najprej zgodovinski. Prvi »bežen zgodovinski pogled« zahodne filozofije nas pravzaprav popelje v Malo Azijo. Morda ne bomo nikoli vedeli ali njene korenine ležijo v Indiji, vendar je zagotovo verjetno, da je bil Bližnji Vzhod križišče starodavnih verskih filozofskih sistemov.

Soroden argument pa je jezikoslovni, ki temelji na razvrstitvi sanskrta za enega od prvih indoevropskih jezikov. (Znan je Nietzschejev navedek, da sta krščanstvo in budizem »v krvnem sorodstvu«.)

Zaradi vpliva monoteizma in še posebej abrahamskih religij, so se zahodne filozofije soočile z vprašanje narave Boga in njegove povezave z vesoljstvom. To vprašanje je zahodne filozofije razcepilo na posvetne in verske; slednje so se glede Boga in vesoljstva razvijale znotraj dogem določene monoteistične religije.

Vzhodne filozofije pa se niso tako ukvarjale z vprašanji, povezanimi z naravo enega samega Boga kot stvarnika in vladarja vesolja. Razloček med verskim in posvetnim je v vzhodnih filozofijah precej manj oster in iste filozofske šole pogosto vsebujejo tako verske kot filozofske sestavine. Nekateri ljudje tako sprejemajo metafizična načela budizma, brez čaščenja in ne da bi obiskovali tempelj. Nekateri versko častijo taoistična božanstva, ne da bi se poglabljali v filozofske temelje, medtem ko drugi sprejemajo taoistično filozofijo in prezrejo verske vidike.

Druga pogosta poanta, ki pogosto razlikuje vzhodno filozofijo od zahodne, je verovanje glede odnosa med Bogom ali bogovi in vesoljem. Zahodne filozofije bodisi zanikajo obstoj Boga, ali pa trdijo, da so Bog ali bogovi nekaj ločenega in različnega od vesolja. Tudi to prihaja od vpliva abrahamskih religij, ki učijo, da je vesolje ustvaril en sam vsemogočni Bog, ki je obstajal pred tem in ločen od tega vesolja. Prava narava tega Boga je nam, njegovim stvaritvam, nedoumljiva.

Vzhodne filozofije se v splošnem manj ukvarjajo z obstojem ali neobstojem bogov. Čeprav v nekaterih vzhodnih tradicijah verujejo v nadnaravna duhovna bitja in celo mogočne bogove, teh nimajo za ločene od vesolja, pač pa za njegov del. Nasprotno z zahodnim verovanjem, mnoga vzhodna verstva učijo, da lahko navadna dejanja vplivajo na nadnaravno sfero.

Trdili so, da je v mnogih zahodnih filozofijah o posamezniku moč reči isto: zahodne filozofije na splošno privzemajo, da je posameznik nekaj različnega od vesoljstva, in zahodne filozofije skušajo opisati in opredmetiti vesolje iz oddeljenega, nepristranskega gledišča. Vzhodne filozofije, na drugi strani, tipično verjamejo, da so ljudje notranji in neločljivi deli vesolja, in da so poskusi razlage vesolja z nepristranskega vidika, kot da bi bil govoreči posameznik nekaj ločenga in oddaljenega od celote, sami po sebi absurdni.

Dandanes obstajajo poskusi združitve zahodnih in vzhodnih filozofskih tradicij.

Nemški filozof Hegel se je zelo zanimal za taoizem. Njegov sistem dialektike včasih tolmačijo kot formalizacijo taoističnih vodil.

Schopenhauer pa je razvil filozofijo, ki je v bistvu sinteza hinduizma in budizma z zahodno mislijo. Predvideval je, da bodo Upanišade (prvotno hindujski zapisi) imele na Zahodu veliko večji vpliv, kot so ga imele. Vendar je Schopenhauer delal z močno pomanjkljivimi zgodnjimi prevodi, zato mnogi menijo, da verjetno ni natančno dojel vzhodnih filozofij, ki so ga zanimale.

BUDIZEM

Budizem je sistem verovanj na podlagi učenja Siddharte Gautame, indijskega princa, pozneje znanega kot Buddha ali Prebujeni/Razsvetljeni. Budizem je neteistična religija, torej se njeni privrženci posebej ne ukvarjajo z obstojem ali neobstojem boga oziroma bogov. Sam Buddha je zanikal vsakršen božji status ali navdih, in je menil, da lahko vsakdo kjerkoli doseže razsvetljenje, ki ga je dosegel sam. Vprašanje boga je v budizmu precej nepomemno, čeprav nekatere ločine (posebno tibetanski budizem) častijo številne bogove, podedovane iz lokalnih sistemov verovanja domorodcev.

Za budiste je odrešitev sestavljena iz štirih plemenitih resnic.[2]

Večina budističnih ločin verjame v karmo, vzrokom-in-posledico med vsem, kar je bilo in vsem, kar bo storjeno. Za dogodke, ki se zgodijo, se verjame, da so neposredna posledica prejšnjih dogodkov. Eden od učinkov karme je vnovično rojstvo. Ob smrti karma do tedaj živega bitja določa naravo obstoja v naslednjem življenju. Poslednji cilj budističnih praktikov je izničiti karmo (dobro in slabo), končati krog vnovičnih rojstev in trpljenja, ter doseči nirvano[3], ki je opisana kot stanje zlitja v eno s celotnim vesoljem.

Budi se je zdelo najbolj potrebno najti odgovor na vprašanje trpljenja in ni izgubljal časa s praznim razglabljanjem. Ni se mu zdelo potrebno iskati odgovor na vprašanja o obstoju Boga in zakaj oziroma kako je bil ustvarjen svet. Po njegovih besedah bi bilo to, kot če bi človek, ranjen od pušcice, zavrnil lajšanje bolečin, dokler ne bi izvedel, koliko peres je imela pušcica ali kakšne barve so bili lasje človeka, ki jo je izstrelil.

Budisti pravijo, da ne moreš postati budist, dokler ne odrasteš in dokler resnično ne veš, kaj pomeni, ko rečeš: “Budist sem.”

Budisti ne verujejo v Boga, ampak verjamejo v nekaj neustvarjenega, brezčasnega, brez oblike. Ker ne verujejo v Boga, ne molijo. Toda nekateri budisti kljub temu molijo k Buddhovemu duhu, za katerega mislijo, da je v vsekomer od nas. [4]

Večino budistov združuje vera v Budo, njegove nauke, ki se imenujejo dhama, in v sveti red sangha[5] – stvari, poznane kot trije dragulji zaradi svoje dragocenosti. So vir pomoči in opore ljudem in zato znane kot tri zatočišča.

Budove nauke so zapisali šele po njegovi smrti. V začetku so jih širili z ustnim izročilom. Ena od pomembnih zbirk spisov se imenuje Tipitaka (Tri košare). Obsega Budove izreke, njihove razlage in pravila za menihe. Napisana je bila v 1. stoletju pr. n. š. v Šrilanki.

 

Simboli budizma:

–          lotosov cvet: Lotos, ki raste iz blatnega dna ribnikov, je simbol budizma. Budisti pravijo, naj si ljudje prizadevajo postati čimbolj podobni lotosu. Blato predstavlja človekovo življenje, čistost cveta pa simbolizira razsvetljenje. Lotos, zakoreninjen v blatu, ko razpira v soncu svoje čiste bele cvetne lističe, nam pomaga razložiti budistično verovanje, da je narava tega sveta, čeprav nezadostna, lahko izhodiščna točka, od koder posežemo navzgor k miru in zadovoljstvu.

–          kolo z osmimi špicami: Simbol budizma je tudi kolo z osmimi špicami. Je prikaz pravilne osemčlene poti, po kateri moramo hoditi, če hočemo premagati dukkho (=trpljenje).


Začetek budizma sega v leto 563 pr.n.š, ko se je v kraju Lumbini na jugu današnjega Nepala, v družini hindujcev, rodil Siddhartha Gautama, kasneje bolje znan pod nazivom Šakjamuni Buda. Njegov oče, kralj Suddhodhana iz rodu Šakja, je bil odločen sina obvarovati pred bolečo resničnostjo življenja. Neka zgodba namreč pripoveduje o jasnovidcu, ki je princu prerokoval, da bo postal mogočen vladar, če mu bodo preprečili štiri poglede: na bolnika, starca, mrtveca in na meniha. Če pa bi vendarle videl katerega od teh, bo postal potujoči sveti mož. Siddhartov oče se je zaobljubil, da bo sinu preprečil pogled na te ljudi. Siddharta je živel v razkošju palače, bil vljuden ter radodaren. Vzgojen je bil kot bojevnik. Poročil se je in dobil sina. Prav takrat, ko se je življenje zdelo popolno, je začel dvomiti o vrednosti brezdelnega in razkošnega življenja. Nekoč se je peljal v svojem bojnem vozu zunaj kraljevega parka in zagledal tiste štiri poglede.

Ko je imel devetindvajset let, se je odpovedal kraljestvu in družini ter sledil vzoru asketov. Po letih stradanja in odpovedovanja je, ko je imel 35 let, po 49dnevni meditaciji, odkril srednjo pot, pot zmernosti, in v meditaciji pod drevesom bodhi dosegel razsvetljenje ter postal Buda, prebujeni (razsvetljeni). Po razsvetljenju je Buda zavrtel “kolo Dharme” in ponesel svoj nauk med množice. Med njegovimi učenci so bili pripadniki najnižje kaste in ženske, kar je bilo za tedanji čas nekaj nezaslišanega. Buda je ustanovil meniški in kasneje tudi nunski red, vendar pa ni nikoli vzpostavil hierarhije niti zapisal svojega nauka. Nauk se je sprva širil ustno in njegovi nasledniki so ga zapisali šele v stoletjih po njegovi smrti.

Razsvetljenje: Siddharta je spoznal, da celo najbogatejši vladar ne more ubežati trpljenju, ki je posledica bolezni, starosti in smrti. Ko je zagledal četrto osebo (meniha), je bilo to zanj znamenje, da mora zapustiti palačo in iti iskat odgovor na svoje razmišljanje o trpljenju. Postal je potujoči sveti mož. Iskanje je vodilo Siddharto iz ene skrajnosti v drugo. Učil se je pri svetih možeh, vendar ga to ni pripeljalo do odgovora. Potem se je šest let strogo postil, kar ga je izčrpalo in pripeljalo skoraj v smrt. Ugotovil je, da vprašanja trpljenja ne bo mogel rešiti s skrajnostmi, in prisegel si je, da bo šel srednjo pot; ne bo se niti vdajal razkošju niti izpostavljal svojega telesa prehudim mukam.

Razsvetljenje je dosegel, ko je sedel v senci figovca v kraju Bodh Gaja in vztrajal tam več dni, zatopljen v premišljevanje. Nekega dne se mu je ob zori razkril smisel vseh stvari – bil je razsvetljen. Od takrat naprej so Sidharto poznali kot Budo. V trenutku svojega razsvetljenja je Buda dosegel nirvano. To je osvoboditev iz kroga reinkarnacije in tako tudi osvoboditev od trpljenja. Budisti pravijo, da se nirvana ne more opisati z besedami, saj je onstran določljivega.

Buda je razlagal svoje novoodkrito znanje skupini menihov v Sarnathu, ki je v bližini Benaresa. Njegovi nauki so zajeti v poglavjih ki jih poznamo kot Tri splošne resnice, Štiri vzvišene resnice in Osmero pot[6].

Buda je živel do svojega osemdesetega leta. Ko je umrl, so ga zaceli imenovati Tathagata, kar pomeni “Tako je odšel”. To opisuje stanje nirvane po smrti, ko se človek ne more ponovno roditi in zanj ni obstajanja niti neobstajanja (tako stanje se imenuje Parinirvana).

ŠTIRI PLEMENITE (ŽLAHTNE) RESNICE

Buddha je učil svoje privržence, da se morajo ljudje soočiti s štirimi žlahtnimi resnicami.

 

Dukkha: Na tem svetu nobena stvar ni večna. Tudi najsrečnejši dogodki minejo. Trajne sreče ni. Budistična beseda za nezadostno življenje je dukkha. Vse posvetno življenje je nezadostno, nelogično in polno trpljenja. Vse življenje je trpljenje.

Samudaja: Dukkha se dogaja, ker ljudje hočejo vedno več in več stvari in jim nikoli ni zadosti. Postanejo pohlepni in sebični. Gre za navezanost ali željo (tanha), katere vir je omejenost.

Nirodha: Toda dukkha lahko preneha, če premagamo svojo sebičnost, pohlep in sovraštvo. Tak konec trpljenja je nirvana.

Marga: To nam uspe, če hodimo po osmeri poti. Plemenita osemčlena pot[7] je namreč pot, ki vodi iz trpljenja.

 

OSEMČLENA POT

Če želimo stopati po osmeri poti, moramo iti po osmih stopnicah. To pomeni, da moramo narediti osem stvari na pravi/primerni način. Budistični simol kolesa z osmimi špicami je eden od prikazov te poti. To je zmerna srednja pot, po kateri se je ravnal Buda v svojem iskanju razsvetlitve. Gre za moralni predpis, po katerem je treba živeti.

–          pravo razumevanje: Ljudje bi morali imeti jasen pogled nad svojim ravnanjem v življenju. Imeti bi morali pravi odnos do življenja, npr. razumevanje štirih plemenitih resnic…

–          premišljevanje (prave vrednote): Ne bi smeli zapravljati svojega časa s sanjarjenjem. Prave vrednote bi morale biti sočustvovanje, pomoč… ne pa sebičnost in tekmovalnost.

–          pravo izražanje (govor): Ko govorijo, bi morale iz njihovih ust prihajati same dobre stvari, ne pa slabe ali celo krute. Izogibati se je treba jezi, napadalnosti, pretiravanju, lažem in obrekovanju.

–          prava dejanja: Dobra so samo tista dejanja, ki niso sebična. Ljudje ne bi smeli biti samoljubni. Živeti je treba pošteno in ne škodovati živim bitjem (posledično so mnogi budisti vegetarijanci)

–          pravi način življenja (delo): Ljudje bi si morali prizadevati, da ne bi prevzemali poslov, s katerimi bi lahko škodili drugim bitjem (tak primer je npr. trgovanje z orožjem).

–          pravo prizadevanje (trud): Ljudje bi morali vedno storiti vse, kar je v njihovi moči. Neka misel pravi, naj bodo misli dobre, ker to pelje razum v zdravo stanje.

–          prava razsodnost (pozornost): Ljudje bi morali vedno zelo paziti na to, kaj delajo. Potrebno je urejati misli, da se izognemo raztresenosti.

–          prava zbranost duha: Ljudje bi se morali truditi, da bi se osredotočili na tisto, kar jim je treba storiti. Prava zbranost duha pelje k razsvetljenju in nirvani.

PET OBLJUB ( = pet predpisov)

Budisti pogosto naredijo pet obljub, ki temeljijo na Buddhovem nauku:

1.      Ne ubijaj ali škoduj kateremukoli živemu bitju.

2.      Ne jemlji ničesar, kar ni bilo dano tebi.

3.      Ne popuščaj svojemu telesu.

4.      Ne laži ali govori karkoli krutega

5.      Ne pij alkohola in ne jemlji droge.

Budistični menihi in vsi, ki nekaj časa živijo kot menihi, naredijo še pet nadaljnjih zaobljub:

1.      Ne jej preveč in ne po poldnevu.

2.      Ne udeležuj se plesa, igranja ali petja in ne glej tega.

3.      Ne uporabljaj dišav ali okraskov.

4.      Ne uporabljaj udobne postelje.

5.      Ne sprejemaj zlata ali srebra in ne trguj z njima.

TRI SPLOŠNE RESNICE

1. V življenju ni nič trajnega, vse se spreminja. To Budovo razmišljanje je podobno razmišljanju grškega filozofa Heraklita, ki je rekel, da je nemogoče stopiti v isto reko dvakrat.

2. Ker ni nič trajnega, nas življenje ne zadovoljuje. Ljudje nenehno hrepenijo po minljivih stvareh in se nanje navezujejo. Celo takrat, ko se doseže zadovoljstvo, to ni trajno. Že samo spoznanje, da se bo to zadovoljstvo moralo končati, je vir trpljenja. Budistom trpljenje ne pomeni samo velike bolečine in žalosti, ki jo ljudje doživljajo, temvec tudi vse tisto, kar življenja ne napravi popolnega.

3. Ni večne duše in to, kar ljudje imenujejo jaz, je samo skupek spreminjajočih se značilnosti. Buda primerja jaz z bojnim vozom, ki je samo skupek na določen nacin sestavljenih delov, in se zlahka razstavi.

MEDITACIJA

Večina budistov meni, da je meditacija bistvena za dosego nirvane. Med meditacijo se z raziskovanjem svojega bistva doseže razumevanje Budovega nauka. Meditacija pogosto vključuje osredotočenje na misel o minljivosti in spreminjanju. Mnogo budistov misli, da je lahko skoraj vsaka stvar primerna za osredotočanje pri meditaciji, in pravijo, da je treba vsakodnevne opravke delati skrbno. To pomeni, da se morajo ljudje osredotočiti na sedanji trenutek in ne smejo dovoliti, da bi jih zmedle druge moteče misli. Budistični samostani imajo cesto sobo za meditacijo, ki je na voljo tudi obiskovalcem.

REINKARNACIJA

Našla sem zanimivo zgodbo, ki prikazuje, kako budisti gledajo na smrt in reinkarnacijo. Takole se glasi:

»Nekoč, pred davnimi časi, sta bila spočeta dvojčka. Tedni so minevali in dvojčka sta se razvijala. Začela sta se zavedati samega sebe in bila sta zelo vesela: “Ali ni veličastno, da sva bila spočeta? Ali ni lepo biti živ?”

Skupaj sta dvojčka odkrivala svoj svet. Ko sta odkrila popkovini, ki sta jima omogočala življenje, sta od sreče zapela.

“Kako velika je materina ljubezen, da deli svoje lastno življenje z nama!”

Tedni so se raztegnili v mesece in dvojčka sta opazila, kako zelo sta se spremenila.

“Kaj naj to pomeni?” se je vprašal prvi.

“To pomeni, da se najino bivanje v tem svetu bliža koncu,” je odgovoril drugi.

“Toda jaz nočem oditi od tu, tu hočem ostati za vedno.”

“Nobene izbire nimava,” je odvrnil drugi. “Toda, mogoče je življenje tudi po rojstvu.”

“Toda kako je to možno?” je odgovoril prvi. “Popkovina se bo pretrgala in kako je možno živeti brez nje? Pa tudi, videla sva dokaze, da so bili tu pred nama še drugi in nihče od njih se ni vrnil in povedal, da je življenje po rojstvu. Ne, to je konec. Mogoče celo mati v resnici ne obstaja.”

“Mati mora biti,” je protestiral drugi. “Kako bi sicer prišla sem?”

“Kako ostajava živa?” “Ali bova sploh kdaj videla najino mamo?” “Mogoče ona živi samo v najinih mislih. Mogoče sva si jo izmislila, ker naju ta ideja osrečuje?”

Tako so bili zadnji dnevi v maternici polni vprašanj, dvomov in strahu. Končno je prišel čas rojstva. Ko sta dvojčka zapustila svoj svet, sta odprla oči in zajokala od sreče. Kajti to, kar sta videla, je presegalo njune najdrznejše sanje.«

Zanimiv je podatek, ki sem ga našla na internetu, in sicer, da je veliko raziskovalcev obsmrtnih pojavov  zaznalo povečano vero v reinkarnacijo pri ljudeh, ki so imeli obsmrtne iskušnje. Pojav ni bil osamljen, saj so ga opazili pri večini ljudi, ki so jim zaupali svoja obsmrtna doživetja. Tako raziskavo je naredil Amber D. Wells, ki je diplomiral na univerzi Connecticut pri profesorju Kennethu Ringu, enemu izmed vodilnih raziskovalcev obsmrtnih pojavov.

Še ena pesem o reinkarnaciji:

Umrl sem kot mineral in se rodil kot rastlina,

umrl sem kot rastlina in se dvignil do živali,

umrl sem kot žival in postal človek.

Zakaj bi se bal? Kdaj me je bilo s smrtjo kaj manj?

Vendar, še enkrat bom umrl kot človek, da blagoslovljen

poletim z angeli; a celo iz angelskega bratstva

moram nadaljevati pot…

(Dželal ad din Rumi)

V preteklosti skoraj vsi stari narodi poznali nauk o reinkarnaciji. Danes je razširjeno prepričanje, da ti nauki izhajajo iz vzhodnih kultur. Vendar to ne drži:

–          Primitivna afriška plemena verjamejo v reinkarnacijo

–          V to verjamejo vsa plemena osrednje Avstralije

–          Vera v reinkarnacijo je razširjena med plemeni v Ameriki, na Tihem oceanu in na otočjih jugovzhodne Azije

Budovi privrženci pravijo, da se je Buda, po lastnih besedah, spominjal več kot petsto življenj. Vzhodnjakov ne zanima, koliko utelešenj potrebuje človek, da bi zaključil svojo evolucijo. Pomembno je, kako mora živeti, da bi se dvigal po evolucijski lestvici in se na koncu osvobodil nenehnega rojevanja in umiranja. Vzhodnjaški učitelji učijo svoje učence, kako naj se osvobodijo mučnih in bolečih izkušenj in kar najhitreje dosežejo razsvetljenje, se osvobodijo sveta in dosežejo nirvano.

DHAMMAPADA

Dhammapada je eno najboljših del svetovne književnosti, hkrati pa je pomemna tudi kot prikaz zgodnje budistične psihologije nakazuje metodo, s katero lahko vsakdo obvlada svoje misli in dejanja in na ta način premaga svoje želje, sovraštvo in nevednost.

Je zbirka 423 izrekov, ki so zbrani iz raznih delov Tipitake[8] in tematsko urejena v 26 poglavij. Vsebuje vse glavne elemente Buddhovega nauka. Posamezne misli iz nje lahko najdemo tudi v drugi indijski literaturi, v Platonovih dialogih, v delih zgodnjega krščanstva in v spisih srednjeveških mistikov, na podoben način pa je razmišljal tudi Pascal v svojih mislih (tema človeka in smrti) in nekateri sodobni eksistencialisti. Do teh podobnosti je prišlo iz preprostega razloga – Dhammapada obravnava veliko “večnih vprašanj”, ki so človeka vznemirjala od najstarejše zgodovine pa vse do danes.

SKLEP

Za zaključek bi rada izpostavila misel, ki jo je izrekel sedanji Dalaj Lama[9]: “Vsi si želimo srečo in se izogniti trpljenju – do tega ima vsak pravico. Ko enkrat spoznaš, da so vsa živa bitja glede tega enaka, najdeš v sebi razumevanje in bližino. Iz tega povratno nastaja globok občutek univerzalne odgovornosti: želja, da bi drugim aktivno pomagal, da bi obvladoval težave. Takšno sočutje je po naravi miroljubno, a hkrati tudi zelo mogočno. To je pravi znak notranje moči. Za to ni treba biti veren ali pripadati določeni ideologiji. Vsak mora le razvijati dobre človeške lastnosti.”

Spoznala sem, da sem pravilno sklepala, da je glavna razlika med tema dvema filozofijama v gledanju na svet in materializem. Večinoma ljudje v zahodnem svetu verjamemo, da imamo samo eno življenje, nekateri verjamejo tudi v posmrtno življenje v obliki nebes ali pekla. Prav nasprotno pa budisti verjamejo, da nimajo samo ene možnosti in da se bojo toliko časa rojevali v samsaro, dokler ne bodo dosegli razsvetljenja in posledično tudi nirvane.

V tej seminarski nalogi sem se dotaknila le bistva budizma – ki je za nas zaradi drugačne kulture težko razumljiv. Tudi knjige o budistični religiji ne prinašajo pravih podatkov – za budiste je nujno, da pridejo do spoznanj sami.

PRILOGA

Priloga vsebuje razlago in dodatna pojasnila k pojmom, ki sem jih uporabljala v poročilu. Za lažje razumevanje budizma sem navedla tudi nekaj budističnih rekel.

Različna budistična rekla:

–          Sam si moraš prizadevati. Veliki iz preteklosti so samo pokazali pot. Dhamapada

–          Dvema skrajnostma se je treba izogibati:

1. predajanju cutnim užitkom in

2. predajanju pretiranemu trpljenju Dhamacakapavatamasutra

–          Lahko je videti napake drugih, težko pa svoje lastne. Napake drugih kažemo kot pleve, ki jih raznaša veter, svoje pa skrivamo kot kockar svoje kocke. Dhamapada

–          Ce se bojiš, živiš v zmoti. Ce znaš pomiriti svojega duha in ga obvladovati v vseh okolišcinah, živiš v resnici. Bodhidharma

–          Menihi, pojdite po svetu za dobro mnogih, za blaginjo mnogih, iz usmiljenja do sveta poucujte dhamo, ki je slavna na zacetku, slavna na sredini, slavna na koncu, po obliki in vsebini. Vinajapitaka


Slovar izrazov in pojmov:

Teravadski budizem

Teravada pomeni nauk prednikov. Teravadski budisti verujejo, da Budove izvirne nauke izpolnjujejo bolj natančno kot druge skupine. Budo imajo za pomembno osebo in popoln vzor, vendar menijo, da je bil vendarle samo človek. Po smrti ni mogel več pomagati ljudem. Zato teravadski budisti ne molijo k Budi. Verujejo, da mora posameznik uspeti v življenju z izpolnjevanjem Tipitake. Sangha je zelo pomembna za teravadske budiste in verujejo, da bodo ljudje, ki niso menihi, manj uspešni v iskanju svojega razsvetljenja.

Mahajanski budizem

Mahajanski budisti verujejo, da Buda lahko usliši prošnje ljudi tudi danes. Vidijo ga kot enega od mnogih Bud preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Verujejo tudi v bodisatve, ljudi, ki so na robu razsvetljenja, a so se vendar odlocili ostati na tem svetu, da bi pomagali drugim doseči isto stanje. Poleg Tipitake uporabljajo tudi druga besedila. Ceprav je sangha pomembna, ni bistveno postati menih, saj se je mogoče približevati nirvani kljub posvetnemu življenju. Ko se je budizem razširil po vsej Aziji, so se mahajanski budisti prilagodili različnim kulturam, s katerimi so prišli v stik. To je pripeljalo do razvejenosti te vrste budizma. Tri od teh so: vadžrajana, neomadeževana dežela in zen.

Mahajanski budizem še posebni podarek namenja sočutju in nenasilju. Potrebno si je prizadevati drugim pomagati ali jim vsaj ne škodovati. Praktiki Mahajanskega budizma stopijo na pot bodhisatev in si prizadevajo za razsvetljenje vseh čutečih bitij z razvijanjem bodhičite – uma razsvetljenja in sočutja. Bodhisatva se na svoji poti uri v desetih popolnostih, med katerimi so izpopolnitev radodarnosti, morale, potrpežljivosti, vztrajnosti, meditativni trdnosti in modrosti.

V vseh bitjih se nahaja narava bude, ki pa jo zamegljujo strasti. Ko z meditacijo, poglobljenim študijem ali tantričnimi praksami preženemo oblake strasti, ta narava zasije kot sonce.

Vadžrajanski budizem [10]

Da bi vadžrajanski budisti dosegli nirvano, pojejo mantre in pri meditaciji uporabljajo mandale. Vadžrajanski budizem je znan tudi kot tibetanski budizem, ker je dosegel svoj vrh prav v Tibetu. Njegovi voditelji so imeli politično moč in tudi verski vpliv. Leta 1950 je Tibet zasedla Kitajska, ki je kot komunistična dežela religijo prepovedala. Mnogo budistov je moralo zbežati. Voditelj vadžrajanskih budistov, ki se imenuje dalajlama, še vedno živi v izgnanstvu v Indiji.

Budizem je vstopil v Tibet v 1.st.n.š., a se je razširil in utrdil v tibetanski kulturi šele v 7. stoletju. Sloviti kralj Songtsen Gampo je v Tibet povabil številne indijske in nepalske učitelje ter dal zgraditi dva velika templja v Lhasi. Kralj Trisong Detsen pa je v Tibet pripeljal ucitelja Padmasambhavo, imenovanega tudi Guru Rinpoche, ki je v okvir budizma uspešno vgradil elemente tradicionalnega tibetanskega verstva bön.
Zlato obdobje budizma se je za nekaj časa končalo v 8. in 9.stoletju, a po letu 1000 je budizem doživel ponoven razcvet. V tem casu je v Tibet prišel ucitelj Atiša in vpliv različnih učiteljev je privedel do razcveta številnih linij. Po 11. stoletju je tibetanski budizem doživel zaton in se ponovno razcvetel pod vplivom Lame Tsongkhape v 14. stoletju. Poleg prvotne šole budizma, Nyingma, ki jo je uvedel Padmasambhava, so nastali trije novi redi, Sakya, Kagyu in Gelug. Tibetanski budizem je združil tradicionalni budistični nauk – sutro z indijskimi tantričnimi praksami, ki temeljijo na preoblikovanju človeških strasti, ne pa na njihovem zanikanje. Tibetanska Vadžrajana vsebuje tudi druge nauke  budizma ter jim dodaja raznovrstne metode meditacije in vizualizacije, kot so mandala (podobe višje zavesti, narave resnicnosti), mantra (besede ali fraze), mudra (drža rok) in jidam (božanstvo, ki ga vizualiziramo in predstavlja arhetipske lastnosti razsvetljenja).

VLOGA DALAJ LAME V TIBETANSKEM BUDIZMU: Leta 1578 je mongolski vladar Altan Khan podelil voditelju Gelugpa šole, Sonamu Gyatsu (1543-1588) naziv ‘Dalaj Lama’, kar pomeni ‘Ocean modrosti’. Naziv Dalaj Lama so retroaktivno podelili dvema predhodnima voditeljema Gelugpa šole in tako je nastala linija Dalaj Lam, posvetnih in verskih voditeljev Tibeta, ki se nadaljujeje vse do sedanjega 14. Dalaj Lame. Dalaj Lama je utelešenje Bodisatve socutja Avalokitešvare, ki se ponovno rojeva, da bi služil vsem bitjem, in je priznan kot duhovni voditelj vseh šol tibetanskega budizma. 14. Dalaj Lama Tenzin Gyatso se je rodil kot Lhamo Dhondrub 6. julija 1935 v kmečki družini v vasici Taktser v severovzhodnem Tibetu. Pri dveh letih je bil prepoznan kot reinkarnacija 13. Dalaj Lame in s tem inkarnacija Avalokitešvare, Bude sočutja, ter preimenovan v Tenzin Gyatso. Dalaj Lama je bil ustoličen 22. februarja 1940 v Lhasi.

Pri šestih letih je pričel s šolanjem in leta 1959 dovršil stopnjo Geshe Lharampa (doktorat iz budisticne filozofije). Novembra 1950 je prevzel popolno politično oblast kot vodja države in vlade, potem ko je kakih 80.000 vojakov kitajske Ljudske osvobodilne armade vdrlo v Tibet. Njegova prizadevanja za mirno rešitev Sino-tibetanskega spora so propadla zaradi kitajske neusmiljene politike v vzhodnem Tibetu. Tibetanski odpor se je razširil po vsej državi in 10. marca 1959 je bila v prestolnici Lhasi organizirana največja demonstracija v zgodovini Tibeta. Kitajska armada je tibetansko narodno vstajo okrutno zatrla in Dalaj Lama je zbežal v Indijo in se nastanil v Dharamsali v severni Indiji, kjer je tudi sedež tibetanske vlade v izgnanstvu. Leta 1973 je Dalaj Lama prvič obiskal zahod in od takrat je obiskal približno 50 držav. Številne zahodne univerze in inštitucije so mu podelile mirovne nagrade in častne doktorate kot priznanje za številne knjige o budisticni filozofiji ter prizadevanja za mirno reševanje mednarodnih sporov, vprašanj človekovih pravic in okoljevarstvenih problemov.

Leta 1989 je Dalaj Lama prejel Nobelovo nagrado za mir za svoje prizadevanje za mirno in nenasilno rešitev okupacije Tibeta. Dalaj Lama pogosto pravi: “Jaz sem le preprost budistični menih – nič več in nic manj.” Ko bo Tibet svoboden, si ne želi več opravljati politične funkcije, ampak se želi posvetiti meditaciji. Ko ga sprašujejo, kaj je njegov največji navdih, pogosto citira najljubšo kitico, ki jo je spisal sloviti budisticni ucitelj 8.st., Šantideva:

“Dokler obstaja vesolje
in dokler ostajajo živa bitja,
naj bivam tudi jaz
in razganjam bedo sveta.”

Budizem neomadeževane dežele

Budizem neomadeževane dežele je nastal na Kitajskem in se razširil na Japonsko približno v 13.stoletju. Osrednji lik je bodisatva, znan kot Buda Amida. Bil je tako poln usmiljenja, da se je zaobljubil: vsakdo, ki bo ob smrti zaklical njegovo ime, se bo ponovno rodil v neomadeževani deželi, kraju, kjer naj bi bilo vsakomur dano izpolnjevati Budove nauke in doseči nirvano.

Zen budizem

Kot budizem neomadeževane dežele je tudi zen budizem nastal na Kitajskem in se razširil na Japonsko približno v 13. stoletju. Zen pomeni meditacijo in zen budisti želijo preživeti čim vec časa v tem stanju. Zen budisti uporabljajo tudi uganke, imenovane koani, kot je ta: “Kakšen je zvok ene roke, ki ploska?” Namen koanov je nasprotovati ustaljenim logičnim miselnim vzorcem, tako da vidijo prek vnaprej ustvarjenega mnenja in s tem dosežejo razsvetljenje. Sveti spisi so za zen manj pomembni kot za druge vrste budizma.

Bhikkhu

Dobesedno to pomeni berač. Bhikkhu je Buddhov učenec, član budističnega reda sanghe, ki je zapustil posvetno življenje in se preživlja z beračenjem. Njegov edini cilj je dokončna ugasnitev vseh želja, realizacija nirvane.

Brahmana

Je pripadnik svečeniškega razreda. V budizmu lahko pomeni tudi plemenitega človeka, ki je dosegel popolno modrost in se osvobodil samsare.

Buddha

Dobesedno to pomeni “buden, razsvetljen”. Tako se imenujejo vsi, ki so dosegli popolno razsvetljenje (sambodhi) in postali budni (buddhe).

Dhamma (=dharma /v sanskrtu/)

Je eden najpomembnejših pojmov budizma, ki ima veliko pomenov:

1.      najvišja realnost, najvišji zakon

2.      pojav

3.      pravičnost, vrline

4.      Buddhov nauk, resnica, spisi Buddhovega nauka (ta se uporablja največkrat in v temu pomenu sem ga uporabljala tudi jaz)

5.      Mentalno stanje

6.      Lastnost…

Dukkha

Je ključni pojem budistične psihologije, ki pomeni ves spekter “neprijetnih” občutij. Večinoma se prevaja kot trpljenje, bolečina, vendar so ti izrazi preveč grobi in enostranski. Bukkha je v budizmu namreč ena od osnovnih treh lastnosti (poleg minljivosti, spremenljivosti in nerealnosti vsega pojavnega sveta, ki ga ves čas na novo ustvarjajo želje). Dokler so prisotne želje, ni človek nikoli popolnoma zadovoljen, pa četudi ne občuti nobene žalosti ali bolečine – to nepopolno zadovoljstvo je dukkha.

Mara

Je personifikacija zla, budistični hudič, ki ima za vabo čutn užitke, s katerimi zadržuje ljudi v samsari. Včasih predstavlja Mara kar vso samsaro, ki je, v nasprotju s svobodo nirvane, vedno razpeta med dobrim in zlim, med življenjem in smrtjo.

Nirvana (=nibbana)

Dobesedno pomeni “ugasnitev” vseh želja in s tem tudi bivanje v samsari – to je končni cilj budizma. Nirvana je osvoboditev od dukkhe, je prenehanje ciklusa rojstev in smrti.

Samsara

Je svet rojevanja in umiranja, ocean življenja, ki je opisan kot “neprestan tok bivanja, ki teče iz življenja v življenje”. Človek samsaro vsak hip na novo ustvarja s svojimi željami, ki izvirajo iz nevednosti, in se toliko časa rojeva v njej, dokler je navezan nanjo. Za budiste je prava sreča ugasnitev samsare – nirvana.

Sangha

Je skupnost budističnih menihov, bhikkhujev, in nun (bhikkhuni). V prvotnem pomenu je skupnost Buddhovih učencev, ki so realizirali nirvano, kasneje pa pomeni vse budistične menihe in nune, ki so zapustili posvetno življenje in se posvetili meditaciji, da bi dosegli nirvano.


Opombe (razširi) …

Opombe:

[1] Dhammapado sem morala prestaviti v prilogo, ker bi bilo sicer osnovno poročilo predolgo.

[2] Te resnice so opisane v posebnem poglavju (Štiri plemenite resnice)

[3] v prebodu nirvana pomeni ničnost, neobstoj ali blaženo pozabo

[4] Molilne zastave: zastave, plapolajoče v vetru, so prispodoba prepričanja, da obstaja nekaj nevidnega, kar vpliva na vidni svet.

[5] Sangha je ime za katerokoli skupnost budisticnih menihov ali redovnic. Skupina menihov, ki so poslušali Budovo prvo pridigo v Sarnathu, se je spreobrnila in ustanovila prvo sangho. Pravijo, da Buda najprej ni bil preprican, ali naj sprejme v sangho tudi ženske, vendar ga je prepricala njegova tašca, ki ga je prosila, da bi se ji smela pridružiti. Še zdaj je v nekaterih budisticnih deželah v navadi, da decki preživijo nekaj casa kot menihi. To je lahko nekaj dni ali pa nekaj let.

[6] glej pri teh poglavjih

[7] Opisana v poglavju Pravilna osemčlena pot

[8] Budove nauke so zapisali šele po njegovi smrti. V zacetku so jih širili z ustnim izrocilom. Ena od pomembnih zbirk spisov se imenuje Tipitaka (Tri košare). Obsega Budove izreke, njihove razlage in pravila za menihe. Napisana je bila v 1. st. pr. n. š. v Šrilanki.

[9] Tenzin Gyatso, štirinajsti Dalaj Lama je duhovni voditelj tibetanskega ljudstva, voditelj vlade v izgnanstvu in doktor budistične filozofije. Dalaj po mongolsko pomeni ocean, Lama pa za Tibetance pomeni to, kar pomeni Indijcem guru, torej učitelj. Od šestega leta se šolal v samostanu v Lhasi in leta 1958 opravil izpite na vseh treh samostanskih univerzah in leto pozneje zaključni izpit v svetišču Jokhang v Lhasi. Komaj šestnajstleten je leta 1950 prevzel politično oblast. Čeprav so tibetanci žrtve krutega nasilja kitajskih okupatorjev, Dalaj Lama vztrajno zagovarja politiko nenasilja. Njegovo neutrudno prizadevanje za človekove pravice in svetovni mir mu je prineslo mednarodna priznanja: Wallenbergovo nagrado (ki jo podeljuje Fundacija za človekove pravice ameriškega Kongresa), nagrado Alberta Schweitzerja in Nobelovo nagrado za mir.

Glej tudi k tibetanskemu budizmu (vadžrajanski budizem) v razlagi pojmov v prilogi

[10] Nekaj o tej vrsti budizma sem napisala tudi v poglavju o širjenju budizma

Viri (razširi) …

Literatura:

–          Varja Cerar; Vrata brez vrat. Koani in zenovske zgodbe, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1986

–          Peter Fiebag; Skrivnosti vzhoda, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004

–          Primož Pečenko; Dhammapada: besede modrosti, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1987

–          David Self: Verstva sveta, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1998

Internet:

http://www.karate-klub-prevalje.si/budizem.html. Uporabljeno 2005.

http://www.pozitivke.net/article.php/14DalajLama. Uporabljeno 2005.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Budizem. Uporabljeno 2005.

Preberi tudi: