May 7, 2012

Jeruzalem – zgodovina pred prihodom križarjev

by Mirjam prazgodovina, srednji vek, stari vek, verstva Tags: Aelia Capitolina, Al Hakim, Bar Kohba, Bizanc, Hajmonejsko kraljestvo, Herod, Jeruzalem, Judje, križarji, Rimljani, Salomon, tempelj, Tit, zgodovina 0 Comment

Jeruzalem leži v Palestini, ki je dobila ime po Filistejcih, Izraelovih sovražnikih. Za božje ljudstvo je Palestina pomenila izbrano deželo. Čeprav leži Jeruzalem nekako na samem, sodi njegov položaj med najbolj varne. Ščitijo ga naravne pregrade, ki se nizajo tako, da je mesto kar stisnjeno med griče, med katerimi je najbolj znana na vzhodu ležeča Oljska gora (818 m). Mesto je  zgrajeno na planoti, ki jo na treh straneh omejujejo globoke soteske. V resnici je bilo mogoče mesto zavzeti samo z ene, severne strani. Zaradi ugodne lege zgodovina tega mesta sega že v 4. tisočletje pr. Kr. Je eno najstarejših mest na svetu. Že od 10. stoletja pr. Kr. je bil Jeruzalem najsvetejše mesto judovstva in njegov center. Je pa tudi zelo pomembno mesto za kristjane, saj je bil tu križan Jezus, in za muslimane, za katere je to tretje najsvetejše mesto, takoj za Meko in Medino, saj se je Mohamed od tod povzpel v nebesa.

Keramika dokazuje, da je bila tu naselitev stalna že začetek 3. tisočletja pr. Kr. 1880 – 1550 pr. Kr je bil Jeruzalem močno in utrjeno mesto. Nekateri arheologi verjamejo, da so Jeruzalem ustanovili Vzhodni Semiti z organiziranim naseljevanjem okoli 2600 pr. Kr. Po tradiciji pa sta mesto ustanovila Shem in Eber, Abrahamova prednika.

Zelo pomembna oseba v Jeruzalemu v času Abrahama je bil Melkizedek. O njem je znano zelo malega - le tisto, kar poroča Biblija in Mrtvomorski zvitki. Verjetno je bil kralj enega izmed plemen in svečenik boga Jahveja.

1. tempeljska perioda:

Biblija pripoveduje, da je leta 993 Jeruzalem (oz mesto Jebus -  prej je bil namreč v lasti Jebusejcev) zavzel kralj David (vlada do 970 pr. Kr.) in ga postavil za prestolnico Združenega kraljestva Izraelcev in Judov. Postal pa je tudi versko središče. Prej je vladal v Hebronu. Njegov naslednik Salomon je mesto razširil, znan pa je predvsem po tem, da je začel na gori Moriah graditi (prvi) tempelj, ki je pozneje v judovski zgodovini igral pomembno vlogo, saj so vanj prinesli skrinjo zaveze. Po njegovi smrti okoli 930 se je kraljestvo razcepilo na dva dela – 10 izraelskih plemen se je zaradi nezadovoljstva odcepilo in ustanovilo kraljestvo Izrael. Jeruzalem pa je ostal pod vlado Davidovih potomcev prestolnica južnega dela – kraljestva Juda.

Tako naj bi izgledal tempelj, ki ga je zgradil kralj Salomon.

Prva perioda se zaključi z babilonsko osvojitvijo Jeruzalema in uničenjem prvega templja okoli 587 pr. Kr. Nebukadnezar je mesto zravnal s tlemi, oropal in požgal tempelj, ljudstvo pa je odpeljal v t.i. babilonsko sužnost, ki je trajala 50 let.

2. tempeljska perioda:

Leta 538 pa je perzijski kralj Kir Veliki dovolil Judom, da se vrnejo v Judejo in obnovijo Jeruzalem in sveti temelj. 516 je bil zgrajen drugi tempelj.

Gradnja drugega templja.

Sledilo je Aleksandrovo zavzetje Perzije, po njegovi smrti pa je nad Jeruzalemom vladala ptolemajska dinastija, ki je bila Judom naklonjena in jih je ščitila. 198 pr. Kr. so Jeruzalemu zavladali nasilni Selevkidi pod Antiohom III. Antioh IV. Epifan pa je skušal zatreti judovsko vero. Oskrunil je tempelj  in pod smrtno kaznijo prepovedal izpolnjevanje Mojzesovih zapovedi. Zato je leta 168 je prišlo do upora Makabejcev. Po petih letih bojev je Juda Makabejec dosegel svobodo. Njegova brata, Jonatan in Simo, pa sta judovsko ljudstvo popeljala do politične neodvisnosti leta 143. Ustanoveljeno je bilo Hajmnonejsko kraljestvo, katerega prestolnica je postal Jeruzalem.

Leta 63 pa so zaradi sporov med člani vladarske rodbine prišli pod nadoblast Rimljanov. Leta 37 pr. Kr. postane kralj Judeje Herod (vlada do 4 pr. Kr.), ki je bil krut vladar, a obenem velik graditelj. Ustanovil je pristaniško mesto Cezarejo, zgradil mogočne utrdbe in začel z obnovo in razširitvijo judovskega templja. Za časa njegove vlade se je tempeljska ploščad kar dvakrat povečala.

Tempeljska ploščat in Herodov tempelj.

Herodov tempelj.

Leta 6 po Kr. je postala Judeja ena rimskih provinc, ki jo je upravljal rimski uradnik (prokurator)[1]. Nasilje in zlorabe prokuratorja Flora so leta 66 po Kr. vodile v judovsko vstajo, ki se je končala z uničenjem drugega templja. Do danes je ostal le del zidu, ki je podpiral ploščad templja – to je t.i. Zid objokovanja, kjer Judje še danes žalujejo za porušenim templjem.

Sin cesarja Vespazijana, poznejši cesar Tit je oblegal, zavzel in požgal Jeruzalem. Slika prikazuje uničenje mesta. Avtor slike: David Roberts, 1850.

Leta 70 je bil podrt drugi tempelj.

Načrt Jeruzalema v prvem stoletju.

Čez 50 let je prišlo do novega upora. Simeon Ben Koseba (z vzdevkom Bar Kohba, sin zvezde) se je izdajal za Mesija in svoje privržence zapeljal v nov upor proti Rimu. Ta prav tako okrutna vojna je trajala tri leta (132–135) in se je končala z zavzetjem Betra (danes Batir). Tokrat je bilo opustošenje dokončno. Judom so prepovedali vstop v mesto in ta prepoved je veljala vse do prihoda muslimanov 638. Mesto je postalo popolnoma pogansko (nobenega Juda). Hadrijan je preimenoval tudi provinco Judejo v Sirijo Palestino po bibličnih Palestinih. Tisti Judje, ki so ušli pokolu, so se zbrali v Galileji okoli svojih rabinov. Cesar Hadrijan je na mestu, kjer je stal Jeruzalem, zgradil pogansko mesto, imenovano Aelia Capitolina.

Aelia Capitolina

Aelia Capitolina

S krščanstvu naklonjenim cesarjem Konstantinom pa se začne gradnja cerkva na krščanskih svetih krajih, med drugim tudi cerkve svetega Groba.  Množice romarjev so prišle iz najbolj oddaljenih dežel.

Tla iz 6. stoletja v cerkvi v Medebi v Jordaniji so pokrita z mozaikom deleže Izrael s številnimi imeni krajev, zapisanimi v grščini. V centru zemljevida je naslikan Jeruzalem z mestnim obzidjem, vrati, cerkvami (z rdečimi strehami) in glavno ulico Cardo. Ta je naslikana v dveh pasovih, ki gresta v smeri od severa proti jugu.

Leta 614 je perzijski kralj Kozroes II. opustošil Palestino in porušil večino verskih zgradb. Komaj jo je spet obnovil cesar Heraklej (leta 628), je že padla leta 636 v roke arabskih muslimanov pod kalifom Omarjem. 638 je zavzel Jeruzalem. Arabska invazija je bila za palestinsko krščanstvo usodna. Kristjani so množično prestopali v islam. Ostale kristjane so sicer muslimani tolerirali (spoštovali so branje svetega pisma, dovoljevali so nemoteno opravljanje bogoslužja, niso zahtevali prav viskoih dajatev), vendar je bil njihov položaj zelo negotov. Ohranili pa so svoje cerkve in romanja so se nadaljevala. Nekaj krščanskih cerkva so muslimani spremenili v mošeje, ker še niso imeli lastnih arhitektov. V Jeruzalem so v procesijah prihajali tudi muslimanski romarji.

Arabci so kot potomci Izmaela[2] smatrali to ozemlje za svojo pravico. Tu je deloval tudi Jezus iz Nazareta, največji prerok, o katerem jim je govoril Mohamed. V prvih letih islama so se muslimani v molitvi obračali k Jeruzalemu, šele pozneje ga je zamenjala Meka. Po tradiciji iz Korana pa je Jeruzalem tudi kraj, od koder je bil Mohamed vzet v nebo. Na tistem mestu je konec 8. stoletja omajadski kalif Abd Al-Malik zgradil tempelj na skali (napačno: Omarjeva mošeja).

Ko je postal Bagdad središče islama, je postala Palestina obrobna provinca, za katero se niso veliko zanimali.

Pod kalifom Al-Hakimom[3] (996–1021) in z invazijo Turkov Seldžukov (1073) pa je za kristjane postalo življenje neznosno. To žalostno stanje je zbudilo sočutje na Zahodu – začela se je doba križarskih vojn. Al Hakim je namreč 1009 silil ljudi k sprejetju islama in ukazal, naj porušijo vse cerkve in sinagoge, med njimi tudi cerkev božjega groba. Od svetega groba je ostala samo mrtvaška klop. Štirideset let pozneje so baziliko Anastasis (Vstajenje) obnovili, druge svete kralje pa označili s kapelicami. Prvi križarji so prispeli v Jeruzalem 1099.

Leta 1099 so Jeruzalem zavzeli križarji. Slika je iz srednjeveškega rokopisa.

Križarji zavzamejo Jeruzalem. Avtor: Emile Signol.

Zemljevid iz leta 1581, Magdeburg. Jeruzalem je prikazan kot središče sveta, okrog njega so kot rožni listi tri celine.

Preberi tudi: