Apr 23, 2012

Oblike vladavine v antični Grčiji

by Mirjam stari vek Tags: antična grčija, aristokracija, demokracija, kraljevina, oligarhija, polis, tiranija 0 Comment

Oblike vladanja v polis so bile različne: poleg kraljevine še aristokratska, oligarhična, tiranska in demokratična. Politična ureditev je bila odvisna od ustave polis. V polis so živeli tudi ljudje, ki niso imeli političnih pravic. Brez njih so bili tujci (meteki v Atenah) ali pa ljudje, ki jim te pravice niso pripadale po ustavi (heloti in perioki v Šparti).

Demokracija.

Kraljevina (monarhija – mon – archija samovladje, eden-vlada):

Kraljeva oblast je v času uveljavljenja polis slabela. Namesto kralja je upravne naloge države prevzemalo plemstvo. Med 9. in 7. stol. pr. Kr. je kraljeva oblast večinoma povsod propadala, ohranila se je samo v najbolj zaostalih predelih Grčije ( Makedonija, Epir). Med pomembnejšimi državami se je obdržala v Šparti.

Aristokracija (aristoi – najboljši, kratein – vladati):

Namesto kralja se je v državi vse bolj uveljavljalo plemstvo. Moč so si povečali s prisvajanjem na račun malih in propadlih kmetov, sčasoma pa so si prisvojili tudi politično oblast. Prehod iz kraljevine v aristokracijo je potekal postopoma. V Atenah so kralju oblast omejili na deset let in jo leta 682 pred Kristusom popolnoma odpravili. S hitrim razvojem trgovine so oblast aristokratov ogrožali bogati meščani.

Oligarhija (oligos -  majhen, archein -  vladati):

Po vzoru maloazijske države Lidije so Grki v 7. stoletju pred Kristusom začeli kovati denar, ki je zelo pospešil razvoj družbe in gospodarstva. Napredek trgovine in obrti so izkoristili nižji sloji, ki prej niso imeli ugleda, bogastvo pa jih je povzdignilo v vodilni sloj družbe. Vladavino majhnega kroga finančnih ali zemljiških bogatašev so imenovali oligarhija in je bila po načinu vladanja zelo podobna aristokraciji.

Tiranija (tyrannos – človek, ki vlada brez ustave):

Tiranija se je najprej pojavila ob Korintski ožini, močno pa se je uveljavila v mestih na Siciliji in v Mali Aziji in sprva ni imela slabega pomena, kot ga ima danes. Z maloazijsko besedo tiran so sprva označevali posameznika, ki je na oblast prišel s silo in se z oblasti ni hotel več umakniti. Pri tem so ti posamezniki spretno izkoriščali družbene razmere med vladajočo aristokracijo in novim slojem denarnih bogatašev brez političnih pravic. Tako se je mnogo tiranov povzpelo na oblast s pomočjo nižjih slojev, katerim so prej obljubili politične svoboščine. Ko so tirani prišli na oblast, so sicer na večino obljub pozabili, vseeno pa so skrbeli za razvoj obrti in trgovine in tako izboljšali življenje navadnim državljanom. Z ugodnimi posojili so podpirali kmete in tako zaustavljali beg s podeželja v mesta, obrtnike pa so zaposlovali pri velikih javnih gradnjah(prekopi, pristanišča, ceste, svetišča, mestna obzidja). S temi ukrepi so zmanjševali pomen aristokracije v družbi in pospeševali razvoj srednjega sloja. Mnogi tirani so bili zelo izobraženi ljudje (med sedmimi modrimi so bili trije tirani), ki so močno pospeševali znanost in kulturo.

Čedalje samozavestnejši ljudje niso bili pripravljeni v nedogled prenašati oblasti tiranov, zato so jih veliko pregnali. Zaradi nasprotovanj so tirani vladali vse bolj nasilno, tiranija pa je dobivala slabšalni pomen. Med najbolj zloglasnimi sta postala sicilski tiran Falaris in Polikrates.

Demokracija (= demokratien – demos pomeni ljudstvo, kratein vladati):

Najvišji dosežek vladanja v polis je bil demokracija – vladavina ljudstva. Po grških merilih je za demokratično družbo veljala družba, ki je meščanom zagotavljala enake možnosti na vseh področjih. V demokratično urejenih mestnih državah so meščani določali z glasovanjem v ljudski skupščinah, razvili pa so tudi posebne svete. Ti so pripravljali osnutke zakonov, ki so jih kasneje v ljudski skupščini potrdili ali zavrnili. Političnih pravic nikoli niso imeli ženske in sužnji.

Grške vladarje ahronte je – sprva dosmrtno, pozneje za dobo enega leta – volil ljudski zbor in od njih zahteval poročila o opravljanju dolžnosti. Do teh položajev pa je bilo upravičeno le atensko plemstvo. Šele v 5. stoletju pred Kristusom je bilo s predstavništvom vseh atiških mest, »svetom petstotih«, sodelovanje pri volitvah dopuščeno tudi drugim slojem. Politična enakost je bila sicer omejena – ženske in sužnji v polis niso imeli besede, celo tako pomemben nasprotnik plemiške oblasti, kot je bil znan filozof Aristotel, je nenehno svaril pred vladavino »sodrge«. Vendar pa je svet – z vodstvom, ki se je menjavalo vsak dan – odločal o vseh javnih zadevah. Bilo ni ne vlade ne strank. Grška demokracija je postala pravzor sodobnim družbenim oblikam  – »vladanje ljudstva preko ljudstva in za ljudstvo«, kot je ameriški predsednik Abraham Lincoln leta 1863 opredelil svoj ideal.

Preberi tudi: